| Spoštovane obiskovalke, spoštovani obiskovalci, dobrodošli na prenovljeni spletni strani Zveze kulturnih društev Ljubljana, ki vam predstavlja in vas informira o ljubiteljski oz. društveni kulturi v Ljubljani! |
Kajpak se bo marsikdo od vas vprašal, zlasti tistih, ki ste bolj po naključju kot načrtno »priklikali« semkaj, kaj ljubiteljska oz. društvena kultura sploh je. Definicija sicer ni čisto enostavna, dejstva pa so razločna in jasna. Poznate Akademski pevski zbor Tone Tomšič? Ste denimo kdaj slišali za pevske zbore Ave, Obala, glasbeno skupino Perpetuum Jazzile, vam zveni znano ime folklorna skupina France Marolt ali pa Tine Rožanc? Kaj pravite o Šentjakobskem gledališču? Se kdaj ozrete po svoji neposredni okolici in se spomnite, da imate morda v kraju kakšno kulturno-umetniško društvo, dostikrat z imenom Svoboda? Morda ste bili na kakšnem njihovem koncertu? No, to je to. Ljudje, ki se zbirajo v društvih zato, da bi peli, igrali, plesali, slikali, skratka zadostili svoji želji po ustvarjanju v kulturi, čeprav ta del ustvarjanja navadno ni njihov poklic. Njihova ustvarjalnost je sicer prostovoljna, a hkrati za družbo preveč pomembna, da bi jo lahko proglasili zgolj za nekakšen njihov prostočasni konjiček, zaradi česar je označba »ljubiteljstvo« malce problematična. Z njo ne dajejo le sebi, temveč v še večji meri kraju. Kraj brez kulture je kraj brez omike. In brez omike je življenje navadno nekoliko čudno.
Tudi v Ljubljani, polni nacionalnih in mestnih poklicnih ustanov, predstavlja društvena kultura važen del družabnega življenja. V Zvezi kulturnih društev Ljubljana zagnano deluje okrog 110 kulturnih društev in še precej večje število različnih kulturnih sekcij, ki letno pripravijo več tisoč prireditev. Tudi v našem velikem mestu opravlja društvena kultura izjemno močno kohezivno vlogo in še kako močno zaznamuje družabno življenje. Ljubljana bi utegnila brez kulturnih društev postati zlasti na svojem obrobju območje, ki bi zaradi pomanjkanja kulturne ponudbe živelo kvalitativno bistveno siromašnejše življenje od centra. Prav je, da se tega dolgo zaveda tudi vsakokratna oblast, saj člane in članice društev podpira v zadostni meri, da lahko dobro delajo in da oseke v njihovi ustvarjalnosti skorajda ni. Tako, kot se je glasilo tudi posrečeno geslo kulturnikov nekaj let nazaj: eden drug'mu ognja dajmo!